Že kot majhen sem oboževal štruklje. To jed sem vedno jedel pri dedku in babici. Ko sem postal študent, sem si pogosto vzel čas, da sem obiskal dedka in babico, ker sem jih imel res neizmerno rad. Sam sem prepričan, da imam dedka in babico isto rad, kot svoje starše.
Ker se je bližalo praznovanje rojstnega dne mojega dedka, sem prosil babico, da bi lahko za kosilo bili moji štruklji. Tako zelo sem si to želel, da mi je babica obljubila, da jih bo naredila. Ko smo se vsi zbrali za mizo, je babica res postregla z štruklji.
Ko sem videl posodo, sem samo rekel: “Moji štruklji!”
Vsi so se mi nasmejali in tako smo obujali spomine, kako sem vedno imel rad štruklje. Babica mi je povedala, da ko je dala krožnik pred mano, na katerih so bili moji štruklji, sem jedel kar z rokami. Zraven se je smejala in povedala, kako je uživala, ko me je gledala. Vsi so vedeli, da so to moji štruklji, nikoli se nisem izrazil drugače. Praznovanje je tokrat bilo prav zabavno, kajti vsi smo jedli štruklje. Kar bi lahko rekli, da štruklji niso ravno primerna jed za praznovanje rojstnega dne. Moja babica jih je vedno pripravila tako, da so bili res dobri. Znala je narediti več okusov, zame pa so moji štruklji bili vedno čista klasika. Najraje sem imel sirove štruklje. Ne bom pa se branil, če mi bo kdo prinesel tudi orehove. Tudi ti so zelo dobri.
Danes so moji štruklji moja priljubljena jed in vem, da bo tako tudi ostalo. Vedno, ko bodo na krožniku moji štruklji, se bom spomnil na babico in dedka. Od tam jih poznam in tako bo ostalo. Upam pa, da mi bo babica še večkrat pripravila to jed in da bomo še veliko let sedeli skupaj za mizo in obujali spomine.