Pred vrati je deževen vikend. Pa ravno zdaj, ko imamo v našem stanovanjskem bloku čistilno akcijo.
Čiščenje okolice in pospravljanje skupnih prostorov. Pa še sam sem ta vikend, moja draga je službeno odstotna cel vikend, neko dodatno službeno usposabljanje ali team building, še sama ne ve kaj ima. Kot vedno se nas od dvainšestdeset stanovanj zbere slaba tretjina prebivalcev našega stanovanjskega bloka. Standard, vedno eni in isti. Na jutranjem zboru v sejni sobi naš hišnik razdeli delo. Čistilka nam je skuhala čisto pravo turško kavo in prinesla še vroče marmeladne rogljičke, da je kar zadišalo, ko je stopila iz dvigala. Po kratkem in prijetnem okrepčilu se lotimo dela. Hišnikov glas še zakliče, da je čez tri ure malica in zbor tukaj na istem mestu. Oblečem rokavice in pograbim metlo ter smetišnico in se odpravim proti kleti.
Že takoj ko, odpremo vrata, jaz in še dva soseda, ki smo zadolženi za klet čisto na dnu, doživimo pravi šok. V kotu kletnega hodnika grmada odpadnega železa in vonj po švasanju. Ja kaj pa je to, začudeno vpraša sosed. Vedel sem, sosed zraven mojega stanovanja je zaposlen kot kovinar v enem izmed podjetij, v prostem času pa ima hobi, čuden hobi, ki se mu reče elektroerozija. Že prav vsak ima verjetno kak hobi, samo z njim ne obremenjujemo okolice. Ta sosedova elektroerozija pa je v našem stanovanjskem bloku težava že kar nekaj časa. Tudi požarni inšpektor je že bil na obisku in je možakarju razložil, da elektroerozija ne spada v kletne prostore. In je takrat pospravil svoje in nekaj časa je bil mir. Zdaj pa spet. Pogled na kup odpadnega železa nam je kar dvignil pritisk, stopimo do dvigala in direktno do njegovega stanovanja. Ko nas je zagledal na vhodnih vratih je vedel kam pes taco moli.
Tiho se je obul in odšel z nami in sam pospravil vso odpadno železje. Naj se gre solit ta njegova elektroerozija.…