Rojstvo otroka je nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi v življenju, tako lepo je postati mati ali oče in vedeti, da si temu otroku vse na svetu. Pride na čas, ko gre naš malček v vrtec in takrat se prvič loči od svojih staršev in gre sam po svoji poti. To obdobje je težko prav tako za starše, kot tudi za otroke.
Sama sem mama sinu in ko je moral moj sin v vrtec sem jokala, pa ne zato, ker ne bi želela da gre. Tista materinska skrb je prevagala, če bo z njim vse v redu, če se bo znašel, da ne bo jokal, kako mu bo brez mene. Toliko vprašanj se mi je rojilo po glavi, čeprav sem vedela, da je vrtec prostor, kjer se moj otrok ima lahko lepo. Že sami zaposleni te pripravijo, da ne paničariš in ti se tega zavedaš, da lahko strah preneseš na otroka in potem prideš z otrokom v vrtec, imaš širok nasmeh na obrazu, v duši pa te boli, boli te srce, ker ga moraš pustiti tam. Kako grozno.
Sama sem bila točno to, moj obraz je bil nasmejan, zdelo se mi je kot da sem si nalimala na obraz nasmeh, ki sploh ni bil nasmeh, prvi koraki v vrtec, so bili spet tudi zame in ne samo za mojega sina. Poslovila sem se z nasmehom a z bolečim srcem. Otroci to čutijo pravijo, pa vseeno igramo, ker nam drugega ne preostane.
Danes če bi še enkrat peljala otroka v vrtec, bi šla prej na kavo z mamo, ki komaj čaka, da da otroka v vrtec, da bi mi bilo tako malo lažje. Ne razumem njene sproščenosti in ona ne razume moje skrbi. Starši smo si različni, pa lahko preberemo vsi iste knjige, bomo ostali različni in vrtec je za nekatere srečen dan, za druge pa zelo, zelo težek nepozabni dan. …